index

NASTAVCI SUPERMENA I BETMENA - Studio Warner Brothers planira već nastavke filmova "Batman Begins" i "Superman Returns", iako se nove avanture Čoveka od čelika očekuju u bioskopima tek 30. juna. Predviđeno je da se na mesta reditelja vrate Kristofer Nolan, odnosno Brajen Singer. Ipak, zasad nije bilo razgovora sa rediteljima, ali je zato studio unajmio Džona Nolana, Kristoferovog brata, da napiše scenario za još neimenovani nastavak Betmena. Kad je reč o Singeru, on bi se Supermenu vratio nakon što završi rad na rimejku SF klasika "Loganov beg", čije snimanje počinje ove jeseni u Vankuveru. Prema sadašnjim planovima, nastavak Betmena bi stigao u bioskope 2008, a novi Supermen 2009. godine.

V. T.

Objavljeno: DANAS, Beograd, 28.02.2006.godine

BRET RATNER - reditelj predstojećeg filma "X-Men: The Last Stand", želi da ostane u istom tonu i pristupu priči, kao u prva dva X-Men filma koje je režirao Brajan Singer. "Meni je to bilo veoma važno, a što se tiče moje kreacije, želeo sam da napravim više emotivni film - sa srcem i patosom. Dakle, ne da preoblikujem već da poštujem činjenicu da je reč o trećem filmu u serijalu. Publika brine o ovakvim junacima, što je još jedan razlog da ostanem što verniji ranijoj priči", kaže Ratner. Singer je, inače, napustio ovu franšizu kako bi režirao "Superman Returns". Glavni glumci iz prva dva dela vraćaju se i u nastavku - Hju Džekmen, Ian Mekelen, Patrik Stjuart i Hale Beri, a priključiće im se novi članovi, između ostalih, Kelsej Gramer (Zver), Ben Foster (Anđeo) i Vini Džons (Džagernaut). Film "X-Men: The Last Stand" stiže u bioskope 26. maja ove godine.

V. T.

Objavljeno: DANAS, Beograd, 03.03.2006.godine

HINAVSKO NAVIJAM ZA PARTIZANE

Zoran Smiljanić ni fanatičen bralec stripov, čeprav jih je sam narisal na desetine. Redko naleti na takega, ki bi ga res nakuril in navdušil. Zagor in Komandant Mark se mu zdita preotročja, japonski stripi prehisterični, ameriški superheroji presterilni, Stripburger pa preveč intelektualističen. Ostaja pri francosko-belgijskih. Ko je bil majhen, je trdno verjel, da bo, ko bo enkrat velik, na las podoben junaku iz stripov: pogumen, lep, vitek, s kavbojskim klobukom na glavi, koltom za pasom in v obleki iz jelenjega usnja in resicami. Neustrašen borec za poštenje in pravico. Čeprav da se njegova pričakovanja nekako niso izšla, je strip postal središče njegovega življenja. V Mladini je prejšnji teden izšla zadnja epizoda prvega dela stripa Meksikajnarji, zgodbe o slovenskih vojakih, ki so se leta 1864 za cesarja Maksimiljana šli borit v Mehiko. Meksikajnarji so, pravi, zadnja velika romantična pustolovščina.

Kakšno je bilo vaše stripovsko odraščanje?
Odrasel sem predvsem ob Zlatni seriji in Lunovem Magnus stripu, izdajah italijanskega založnika Bonellija in špageti vesternih. Ker so oboji govorili o prigodah z Divjega zahoda, sem bil trdno prepričan, da so ameriški. No, nazadnje se je izkazalo, da niso ameriški, pač pa italijanski. Zaradi partizanskih stripov in filmov sem bil prepričan tudi, da živim v najboljši državi na svetu. Tudi to se je pozneje izkazalo za veliko zablodo. Ja, stripi so pri mojem otroštvu krivi za marsikatero iluzijo, ki sem jo pozneje drago plačal. Starši, učitelji in družba so me lepo opozarjali, da strip kvarno vpliva name, da je šund, vendar jim nisem verjel. Zdaj pa imam.

Kaj pa pozneje? Kdaj ste se odločili da boste risali stripe?
Ko sem bil star kakšnih petnajst let, sem bil že skoraj na tem, da preneham brati stripe. Tisto, kar sem bral kot otrok, me ni več zadovoljevalo, stripov, ki bi pokrivali moja nova zanimanja, pa ni bilo. Večina tistih, ki so brali stripe v otroštvu, preneha s stripi nekje v puberteti, ko se začne oblikovati abstraktno mišljenje. Nekako tako kot prenehaš s slikanicami. Na nesrečo pa me strip ni hotel izpustiti iz svojih krempljev. V roke so mi prišli drugačni, novi, alternativni stripi v revijah Metal Hurlant in Alter Linus. Stripi, ki so bili grafično, risarsko in scenaristično totalno drugačni od vsega, kar sem do tedaj videl. Stripi, ki so šli čez vse meje in ki so me opijali do nezavesti. Avtorji, ki so imeli magična imena, kot so Moebius, Bilal, Tardi, Druillett, Corben… Takrat sem bil kuhan in pečen. Rekel sem si, tudi jaz bi rad tako… In sem začel risati.

Kakšni stripi se danes berejo v Sloveniji?
Lastnik striparnice Buch Sandi Buch mi je postregel s podatkom, da velika večina bralcev stripov prisega na Zagorja, od naših pa Mikija Mustra. Torej stripi, ki so izhajali pred več kot tridesetimi leti. Zagor, pa tudi drugi Bonellijevi junaki so na področju nekdanje Jugoslavije postali absoluten hit, kult in še danes se držijo trdno v sedlu. Poleg Italije in Jugoslavije je bila edina država, kjer so se Bonellijevi stripi tako usodno prijeli, le še Turčija. Videti je, da so naši bralci stripov otroci, ki se ne morejo ali nočejo odklopiti iz otroštva. Nasploh je za bralce stripov značilna fiksacija na enega junaka. Ko ga vzamejo za svojega, so mu zvesti do konca. In ne pogledajo več nobenega drugega. Kar se mene tiče, ob tovrstnih stripih sem odraščal, vendar me danes nanje razen sentimentalnih čustev ne veže čisto nič več.

Drži, da je večina slovenskih intelektualcev med štiridesetim in petdesetim svoj svetovni nazor oblikovala s prebiranjem stripov?
Ja, najbrž bo kar držalo. Povej mi, kateri strip si bral kot otrok, in povem ti, v kateri stranki si. Čeprav si ne predstavljam ravno, kakšne stripe je v otroštvu prebiral, denimo Janez Drnovšek.

Kakšen je človek, ki je bral Alana Forda?
Mislim, da je Alan Ford mladostno čtivo za levičarje in liberalce. Vsak, ki da kaj nase, se ponaša, da je v mladosti bral Alana Forda. Jaz osebno imam z njim same težave. Konec 60. let ko sem dobil prvo številko v roke, sem bil nad njim seveda očaran. Tista nemogoča kombinacija črnega humorja, socialne brezizhodnosti, luzerskih in grdih junakov ter sveže risbe je bila za tisti čas revolucionarna. Toda dobrih, kvalitetnih Alanov Fordov je izšlo le kakih 20, 25, vse ostalo je potem postalo industrija in štanca, brez originalnih avtorjev. Vsakokrat ko koga spoznam in pride do tega, da rišem stripe, mi reče, 'aja, aha, stripi, jaz sem pa bral Alana Forda, meni je pa Alan Ford všeč, kako se pa tebi zdi Alan Ford?.' To mi gre že počasi na jetra. Kot da se je čas ustavil po Alanu Fordu. Kot da Magnus ne bi narisal ničesar več. Sit sem že tega Alana Forda. Nočem več slišati zanj. Zdaj tvegam, da se bom s to bogokletno izjavo zameril njegovim fenom. (smeh)

Kaj torej priporočate tistim, ki so brali Zagorja in Alana Forda, da začno brati zdaj, pri tridesetih, štiridesetih?
Ne bi rad priporočal obveznega čtiva. Če se notranji svetovi bralca pokrijejo s tistimi od avtorja, imamo uspešno simbiozo, tako rekoč ljubezensko razmerje, ki lahko traja dolgo, dolgo časa. Okej, kljub temu bom navedel en strip, ki me kod bralca fascinira, kot avtorja pa spravlja v obup: gre za strip serijo scenarista Cothiasa in risarja Julliarda, sestavljen iz sedmih abumov z naslovom (v prostem prevodu) Sedem življenj skobca. Nekaj je bilo objavljeno v Hrvaški in Srbiji, lepo bi bilo, če bi izdali vseh sedem delov.

Drži, da stripe bere več moških kot žensk, podobno kot pri gledanju vesternov?
Mislim, da drži. Punce so že po definiciji bolj zrele od fantov, zato je logično, da so jim stripi preotročji. Kot tisti, ki jih berejo. Risanje stripov, v nasprotju z denimo rock glasbo nikoli ni pripeljalo do tega, da bi dobil kakšno punco. Prej nasprotno. Kolikor se spomnim, smo fantje brali Karla Maya in Julesa Verna, punce pa ljubezenske Vikend romane.

Bolj Heidi, verjetno.
Ne bi vedel. Človek, ki ima rad stripe in vesterne, pač težko sodi o nežnejšemu spolu. Branje stripov pa zahteva otroka v tebi. Punce hitro odrastejo, fantje pa ostajamo večni otroci, ki se tudi globoko v zrelih letih trapimo s stripi. Poznam moške, ki so poročeni, imajo otroke, hodijo v službo, pa zmečejo ogromne denarje za zbirke stripov, ki bi bile bolj primerne za njihove otroke.

Leta 1987 je Ivo Štandeker zapisal, da je v okviru osnovnih žanrskih usmeritev sodobnega stripa znanstvena fantastika 'out' zgodovina pa 'in'.
Kolikor se spomnim, se je takrat trend v stripu obrnil iz fantastike v zgodovino in Ivo je to z njemu lastnim slogom registriral. Jaz z znanstveno fantastiko nikoli nisem bil ravno na ti. Ne maram Vojne zvezd, niti Star Treka. Za ZF moraš biti tip, ki ima rad tehnologijo, prihodnost, računalnike, take reči. Vedno me je bolj zanimala zgodovina, novejša zgodovina oziroma sedanjost. Zdi se mi, da je mogoče o sedanjosti več povedati skozi preteklost kot pa prihodnost.
Stare zgodbe je vedno mogoče povedati na nov način. Obstaja recimo 49 filmov o izobčencu Billyju The Kidu. Prvih trideset je bilo podobnih, potem pa so se začeli spreminjati. Vsaka nova generacija je v staro zgodbo prinesla nekaj novega, drugačen pogled, ki se ga prejšnji ustvarjalci niso zavedali. V nekaterih filmih lahko prepoznamo uporniško generacijo iz 50. let, drugje je v ozadju nakazana vietnamska vojna, v novejših delih pa lahko prepoznamo Nixona, korupcijo, celo globalizacijo. Ista zgodba lahko ima veliko različnih obrazov in resnic. Tudi naša NOB je bila v stripih in filmih kot eno ključnih obdobij obdelana precej enostransko. Veliko zgodb in pristopov iz tega obdobja še čaka, da pridejo na dan.

Tam kjer je v stripih prisotna zgodovina, hitro zadiši po provokaciji...
Lahko je tako, ni pa nujno. Imamo veliko korektnih zgodovinskih stripov. Odvisno od tega, kdo si in kaj hočeš povedati.

Merim na vaš strip 1945.
Pri tem stripu je šlo za nov pristop do žanra partizanskega filma, paradnega jugožanra, ki je bil dolgo časa zabetoniran v isti kalup. Partizanarice so bile v času mojega otroštva hudo v modi. Kako smo brali Mirka in Slavka in druge junake iz edicije Nikad robom. Potem pa sem začel opažati, da tem zgodbam nekaj manjka, da so nekaj zamolčale. Šlo mi je na živce, da partizani vedno zmagujejo, da vedno kot za šalo postrelijo ogromno število Nemcev. Če bi šteli po filmih in stripih, so partizani sami izvojevali zmago nad Švabi. V stripu 1945 sem hotel izzivati, biti provokativen, podirati tabuje. Zato sem na glavo obrnil vse možne partizanske klišeje, s katerimi so me terorizirali in mi zastrupili otroštvo.

Na katere je reagirala tudi takratna politična oblast.
Ni bilo hudega. Leta 1986, ko je strip izhajal, se je že laže dihalo. Jože Smole je ponergal, da je ta strip absolutno neprimeren, ker partizani padajo kot zajci. Ampak to je bila bolj reklama za strip. Bil je čas, ko se je dalo provocirati, nikoli pa nisi vedel, do kod lahko greš, kdaj se jim bo strgalo in kaj se bo potem zgodilo. Nekaj neprijetnosti sem imel edinole v službi. Nekdo je našel številko Katedre s stripom, jo kot trofejo nosil naokrog, jo molil pod nos in razlagal, glejte, tu je pa Smiljanić napisal 'pička-mu-materina'. Tolikokrat je to ponovil, da je bilo že meni nerodno zaradi rafalnega psovanja. Referentke, ki so bile do tedaj mnenja, da sem čisto v redu fant, so me nenadoma začele gledati postrani, češ da tega pa od mene res niso pričakovale. Ampak saj sem provociral, potem pač človek mora biti pripravljen tudi na posledice.

Nekje ste izjavili: "Pri štiridesetih človek ne more več ustvarjati samo zato, da bi provociral..."
Ja, danes me to ne zabava več. Ne zanima me več provokacija zaradi provokacije. Vsaj ne v tolikšni meri in na ta način. To mi nekateri zamerijo in očitajo, da sem se pomehkužil, da sem bil včasih bolj oster. Vendar ne moreš vedno rezati glav in brutalno posiljevati, v stripu seveda. To bi bilo nekako tako, kot bi 50-letni vampasti stari roker poskušal nažigati heavy metal in izpasti mladostno. Danes me pač zanimajo drugačne reči. Zgodbe, sporočilo, karakterizacija, psihologija likov, nov način stripovskega izraza… Kogar zanima, naj bere, če ne, pa ne. Še vedno pa me zanimajo drugačne zgodbe, zgodbe z robom, ki poskušajo na drugačen način gledati na našo stvarnost.

Zanimajo vas politično nekorektne zgodbe. Kaj bi to bilo?
To, kar je v danih okoliščinah problematično ali nesprejemljivo za neko politično oblast, elito ali pa kar za večinsko javno mnenje. To, kar jih jezi. In ravno zaradi politične nekorektnosti nekega dela to bolj poglobljeno razgalja določen sistem in njegove mehanizme manipulacije z nami. Politična nekorektnost se spreminja, danes je problematično to, kar bo že jutri zaželeno. Politično nekorekten je bil strip 1945 v času umiranja socializma, čeprav se to takrat še ni vedelo. Takrat so se propagirale vrednote, kot so revolucija, delavstvo, samoupravljanje, Tito, partija...danes je to politično nekorektno. Bogve, kaj bo jutri. Vsak bo enkrat prišel na vrsto.

Kako opraviti s sodobnostjo v stripu?
Gre predvsem za problem pristopa. V glavi moraš razčistiti, kaj hočeš in kako boš to dosegel, še preden narišeš prvo sličico. Videl sem kar nekaj izdelkov svetovno znanih mojstrov stripa, ki so na primeru bosanske vojne gladko pogrnili. Nekateri so jo naredili preveč klišejsko, drugi je sploh niso razumeli, tretji so svoje siceršnje junake zgolj preselili v bosansko vojno... Samo dvema je uspelo: Tomažu Lavriču z Bosanskimi basnimi in Joeju Saccu, ki je ustvaril 225 strani dolg strip Goražde. Sacco ima nenavaden in originalen način ustvarjanja stripov. Možakar se odpravi na različna krizna žarišča in potem v stripu nariše in napiše, kaj se mu je zgodilo. Pri tem sebe predstavlja kot navadnega bedaka, kar seveda pri bralcu zbuja večje simpatije, kot pa če bi se idealiziral. Goražde je originalen, močan in pretresljiv strip.

Vaši Hardfuckerji so bili zahojeni komunisti, ste kdaj pomislili, da bi naredili strip o kolaborantih ali pa o desničarjih...?
Ja, sem pomislil na to. Imam v načrtu, nekje v daljni prihodnosti. Glavni junak bo desničar in bo imel povsem drugačne vrednote, kot smo vajeni. Pri tem pa ne bo bebec. Dovolj je bilo levičarjev. Vsi junaki so levičarji, vsi filozofi, novinarji, pisatelji in režiserji so bili vedno bolj levo. Moj junak bo nekdanji hipi, ki je v mladosti prisegal na ljubezen, svobodo, enakost med vsemi ljudmi, demokracijo in kar je še levičarske navlake, potem pa se je spreobrnil v svoje nasprotje. Najbrž bo to, po tistem ko bom končal Meksikajnarje, moj naslednji projekt.

Kakšen pogled na svet pa ima človek, ki dela stripe?
Po definiciji strip avtorje zanaša nekoliko bolj na levo. Če toliko let objavljaš pri Mladini, pa sploh. Vsekakor je pri stripu premalo desničarjev. Nekako jim ne paše medij, se mi zdi. Bi bilo pa lepo, če bi se v stripih 'prepucavali' s političnimi nesomišljeniki, tako pa se vsi politično strinjamo in smo že kar dolgočasni, da ne rečem uniformni v svojih stališčih. Sem pogojni levičar. Hinavsko navijam za partizane, dokler mi ni treba nič konkretnega narediti. V kakšno politično stranko pa ne bi šel, ker je politika hitro pokvarljiva roba. Ideja levičarstva mi je sicer blizu, ampak poglejte, kaj so naredili iz nje v nekdanji Jugoslaviji, pa tudi v Sloveniji… Ne, politična pripadnost ni nobena vrednota.

Kakšne so vrednote strip avtorja?
Strip avtor ne sme imeti vrednot, ker ga ovirajo pri delu. Ko dela, mora biti brezkompromisen, amoralen, onkraj dobrega in zla. Le tako bo ustvaril dober strip.
Ko odloži pero in se vrne v civilno življenje, pa si lahko privošči nabor vrednot, kot so dobrota, zvestoba, prijaznost, ljubezen do sočloveka…

Tako kot pri biblijskih zgodbah je tudi pri stripih nujen močan suspenz?
Ja, zaželen je, poskušaš ga graditi, vendar ni nujno, da ga boš ujel za rep. Če ti to uspe, je super, če pa ne, ugotoviš, da je šlo spet samo še za en striparjev egotrip. Pri strip avtorjih je tega ogromno. Iz suspenza je doktoriral Hermann Huppen, avtor, ki je v 70. in 80. letih ustvaril fascinantno napete zgodbe, ki so bile za tisti čas nekaj novega. Čeprav je že v letih, še vedno naredi neverjetne dva do tri barvne albume na leto (jaz komaj spacam enega samega), mojstrsko narisane in pobarvane. Vendar so postale njegove zgodbe sčasoma vse bolj puščobne, utrujene, nekako samozadostne. Čudovite slikice, a brez suspenza.

V Mladini se je prejšni teden zaključil prvi del vašega najnovejšega stripa Meksikajnarji, ki ste ga pripravljali dolgih deset let.
Nekje sem odkril podatek, da so se šli Slovenci leta 1864 boriti za cesarja Maksimiljana v Mehiko. Ta neznani podatek mi je razgibal domišljijo. Zgodbo sem začel bolj natančno raziskovati. Odkril sem, da je poročnik Kastelic v Bleiweisovih Novicah objavljal pisma iz Mehike. Hlastno sem prebiral vse, do česar sem se lahko dokopal. O teh dogodkih sta izšli tudi dve knjigi: ena je Ruplova Maks, ki je bolj metafora o propadu Tita kot pa zgodba o Maksimiljanu in Slovencih, druga pa je Prikazen iz Rovenske Draga Jančarja, katere sporočilo mi ni bilo povsem jasno. Sicer pa je bila zelo zanimiva tema bolj malo obdelana. Vsekakor, sklenil sem, da bom po tej zgodbi naredil strip, sestavljen iz nekaj albumov.

Na pomolu v Rovenski ste med bučanjem morja menda čisto zares zaslišali Maksimiljanov poziv, da je treba zgodbo o Meksikajnarjih povedati...
No, ja, to je bil bolj hec. (smeh) Nisem ravno pristaš mistike, magije in podobnih čiračar, toda pri teh dogodkih je dejansko bilo prisotno precej usodnega. Vsi, ki so sodelovali v tem podjetju, so jo slabo odnesli. Ne bom izdal, kaj se je zgodilo s cesarjem Maksimilijanom in z njegovo Šarloto, njegovemu bratu Francu Jožefu razpade cesarstvo, njegov sin Rudolf stori samomor, njegovo ženo Sisi ubije atentator, tudi Napoleon III. slabo konča, in še in še... Celo Ljubljani, ki je gostila Meksikajnarje, se zgodi potres. Kar je bilo po svoje dobro, saj je iz provincialnega gnezda postala srednjeevropsko mesto. Skratka, nad temi ljudmi je ves čas visel meč nesrečne usode. Marijan je zaskrbljeno konstatiral, da upa, da se tudi nama ne bo kaj slabega zgodilo, ker sva dregnila v to nesrečno zgodbo.

Menda ste bili za potrebe stripa tudi v Mehiki?
Res, leta 1994 sem s kolegom odpotoval na študijski izlet v Mehiko, obiskal mesta, kjer so se potikali Slovenci in Maksimilijan, nabiral literaturo in vsrkoval način življenja Mehičanov. Njihov način življenja se v teh dobrih stotih letih ni prav dosti spremenil, tradicija je globoko ukoreninjena, globalizacija nekako še ni prišla do njih, vsaj v odročnih predelih ne. Ohranili so nekaj primarnega, kar je pri nas že zdavnaj izginilo.

In potem?
Potem je bilo treba zastaviti zgodbo. Imel sem zgodovinsko ozadje, Maksimiljana in Slovence, ki so se šli zanj borit v Mehiko, nisem pa vedel,kako bi vse skupaj pretočil v zgodbo. S prijateljem Marijanom Pušavcem, s katerim sem že prej sodeloval, sva počasi skozi dolge pogovore domislila ton in način, kako povedati to zgodbo.
Zgodba poteka dvoplastno, na eni strani je zgodba Maksimilijana, na drugi Antona iz vasi Pod sveto goro, ki leži na obronkih Kamniško-Savinjskih Alp. Ugotovila sva, da je treba narediti kar obsežno ekspozicijo, v kateri bo junak Anton s seboj v Mehiko prinesel svojo predzgodbo, svojo tipično slovensko krivdo in greh. Če bi šel kar takoj, na začetku zgodbe, bi bil to pač zgolj turizem, tako pa sva ga psihološko profilirala, še preden se je odpravil na pot. Mislim, da se nama bo tak način obrestoval pozneje, ko bo enkrat v Mehiki. Večjo težavo sva imela pri Maksimiljanu. To pa zato, ker je ves avstrijski dvorni protokol, etiketo, umetelni način izražanja in komuniciranja precej težko prepričljivo predstaviti. Denimo, Maks in Šarlota se, čeprav sta mož in žena, ves čas vikata, tikata se le takrat, ko se znajdeta v trenutkih intime v postelji. Poleg tega avstrijski pompozni bidermajerski kič, obleke, sobane, dekoracijo in kar je še tega ni ravno enostavno risati. Sploh ne zame, ki sem vedno bolj užival v zanikrni, ruinirani scenografiji. Toda v to kislo jabolko je bilo treba ugrizniti.

Koliko so Meksikajnarji podobni vašim prejšnjim stripom in koliko se od njih razlikujejo?
Pri prejšnjih stripih sem precej improviziral. Imel sem sicer ogrodje zgodbe, sproti pa sem marsikaj dodajal, spreminjal, včasih do konca nisem vedel, kako se bo zgodba končala. Pri Meksikajnarjih pa je bil scenarij napisan, še preden sem začel risati. Naredil sem storyboard in osnutke dialogov, ki sva jih potem z Marjanom pilila. Če so bili prejšnji stripi tek čez drn in strn, kjer nikoli nisem natančno vedel, kaj se bo zgodilo za naslednjo oviro, so Meksikajnarji vnaprej začrtana trasa, maraton, ki zahteva študiozen pristop in disciplinirano delo. Poleg tega je to moj prvi strip v barvah. Eno petino poti sem že opravil. Še štiri.

V stripu sta uporabila princip A-B, A-B...
A je Maksimilijan, B pa Anton, njuni zgodbi se v posameznih prizorih prepletata. Da ne bi bila zgodba preveč suhoparna in da si glavna junaka ne bi bila preveč vsaksebi, sva pri prehodih z Maksimiljana na Antona ustvarila različne povezave: asociativne, vizualne, verbalne... Včasih z rdečo barvo, besedo, enkrat se celo srečata na ulici...

Zakaj so se slovenski fantje odločili, da gredo v Mehiko?
Nekateri zaradi denarja, drugi zaradi nesrečne ljubezni, tretje so privabile obljube o ženskah, zemlji in denarju, ki ga bodo deležni v Mehiki po odsluženi vojaščini. Vendar je bilo veliko takih, ki so šli iz čistega navdušenja, veselja. Ti fantje so se šli borit za cesarja iz idealističnih, ne pa zgolj pragmatičnih nagibov. Vse za vero, dom, cesarja. Ljudje so takrat verjeli v te reči in tudi svojega cesarja iskreno ljubili. Tudi Maksimilijan je šel v Mehiko iz plemenitih razlogov. Hotel je ustvariti svojo deželo Utopijo, v kateri bodo vsi ljudje srečni, pošteni in enakopravni. To je bila morda zadnja velika romantična pustolovščina. Kasneje se je svet znebil teh iluzij, postal bolj ciničen in pragmatičen.

Prejšnji teden smo prebrali zadnjo epizodo prvega dela. Kdaj štarta naslednji del, v ponedeljek?
Se šalite?! Saj sem komaj tega končal. Nič še nimam narisanega. Zdaj bo v Mladini izhajal drug strip, med tem časom bom narisal kakega pol stripa, da bom imel prednost. Čez kakega pol leta, verjetno jeseni bom spet na vrsti.

Koliko časa potrebujete, da narišete dve tabli, ki potem izideta v časopisu?
Na začetku sem potreboval štirinajst dni, proti koncu pa med sedem in deset dni. Obenem je treba sproti še obdelovati dialoge, preverjati v virih, kako je bil na primer Maksimiljan ob določenih svečanih priložnostih oblečen, kaj je nosila Šarlota. Ženske rade za vsako priložnost menjajo obleke, letne, zimske. Take reči pokurijo veliko časa.

Zakaj barvate na roke, ne pa z računalnikom?
Če bi barval z računalnikom, bi izgledalo nekako tako kot pri zgodovinskih filmih, kjer uporabljajo posnetke iz helikopterja. Sicer ne opaziš takoj, ampak nekako čutiš, da nekaj ne klapa. Nenaravno. Presodobno.

V Meksikajnarjih ste doslej narisali samo dva prizora golote in nakazane spolnosti. Kako to, ko pa ste pri prejšnjih stripih servirali čisto pornografijo?
Evo, spet ni dobro, kakorkoli obrnem. Prej so mi vedno očitali, da rišem preveč packarij, zdaj pa pravite, da je premalo seksa. Zdi se mi, da za takšno vrsto zgodbe ekscesna seksualnost ni primerna. Z Marijanom sva se pogovarjala o tem in sva prišla do tega, da je najbolje biti zmeren. Na koncu koncev gre za razmerja ljudi, ki se imajo radi. Kakšen seks pa naj imajo? Pri avstrijski natakarici sem sam spolni akt preskočil, ker stvar gledamo iz Antonovega zornega kota. Ker je bil možak tako pijan, se samega akta sploh ne spomni, ker je imel pijanski blackout, izgubo spomina. Samo dejanje se mi ni zdelo tako pomembno, bistveno je, da je Anton zaradi tega zamudil vlak.
No, ja, naj namignem, da so pred nami še štirje albumi in da tu še nisva rekla zadnje besede.

Drugi prizor je na terasi rezidence na otoku Lokrumu, ko se Maksimilijan in Šarlota gola v mesečini naslanjata na ograjo...
V tem prizoru je šlo za mešanje seksualnega poželenja z željo po oblasti in moči. Maksimiljan si je vseskozi želel biti cesar, bil je tudi pametnejši in sposobnejši kot njegov brat Franc Jožef. Skratka, Maks in Šarlota sta se rajcala s cesarskim položajem, to je bil njun afrodiziak. V seksualni igrici na terasi ga ona nagovarja s cesarjem, on pa sanjari, kako bo poveljeval Mehiki... V tem se mi zdi tudi korak naprej, razvoj od tiste umazane seksualnosti, ki sem jo v stripih prakticiral prej.

Pri vaših prejšnjih stripih so bili koti, v katere ste lovili seksualne prizore, zelo privlačni.
Govorite na splošno o kotih v stripu ali pri seksu? (smeh)

O perspektivi.
V stripih obstajata dva načina obravnavanja spolnosti. Eden je tako imenovani umetniško-romantični, kjer se zadeve skrivajo, drugi je pornografski, kjer zadeve čimbolj nazorno pokažejo. Pri prvem ustvarjalci igrajo na čustva, pri drugem pa na to, da se vse vidi. Oba pristopa postaneta čez čas dolgočasna, ker sta zaprta v svoj okvir. Meni je bila zabavna kombinacija obeh oziroma še bolj to, da se trudim najti pri tako bogato obdelani temi, kot je seks, nekaj novega. Eden od razlogov, zakaj se ukvarjam s stripom, je tudi iskanje novega jezika, drugačnega pristopa, kako na nov način povedati staro zgodbo. Ne maram se ponavljati.
Bojim pa se, da še vedno nisem razumel vašega vprašanja.

Akti ženskih likov v stripih so vedno natančno in graciozno izrisani. Pokončne prsi, ravno prav zaobljena zadnjica... Avtorji vede poudarjate, kakšen je ideal lepotice, ki si jo želite?
Razkrinkali ste nas in naše umazane fantazije. Kaj moremo, nikakor se ne moremo upreti impulzu, da rišemo ženske, ki so nam všeč. Priznam, Šarloto pri Meksikajnarjih sem kar precej spremenil. Takrat je veljala za eno najlepših žensk v Evropi, vendar po današnjih merilih ne bi bila ravno miss Avstro-Ogrske. Zato sem jo malo posodobil in naredil bolj privlačno. Kakšna je bila brez obleke, pa itak nihče ne ve. Lahko jo narišeš tako, da je všeč tebi. Ali pa takšno, da je všeč mnogim.

Kot na primer Modesty Blaise.
Bila je res nekaj posebnega s tistim svojim špičastim modrcem. Madonna ga je kasneje ponovno uporabila na svoj način. Jim Holdway je Modesty znal narisati zelo privlačno, vendar nikoli nič ni pokazal, samo nakazal. John Travolta v Šundu bere Modesty na stranišču, tik preden ga Bruce Willis prerešeta.
Sicer pa so obline v stripih praviloma idealizirane. Hermann je nekoč izjavil, da preprosto ne more narisati ženske z majhnimi. Svet v stripih je skrojen po okusu avtorja. V stripu je vse mogoče. Lahko postaneš idealen junak, lahko dobiš idealno žensko, lahko potuješ na idealne kraje. Zame sta to ameriška puščava in Mehika.

Ostaniva pri ženskah. Zakaj imajo v vaših stripih večinoma stranske vloge, spet podobno kot v vesternih?
Ali midva delava intervju za Sobotno prilogo ali Playboy? Nekako si ne predstavljam, da bi imele v mojih stripih ženske glavno vlogo. Tisti redki vesterni, kjer so ženske taglavne (Calamity Jane, Cat Balou), delujejo smešno in izumetničeno. Okej, razen izjemnega, kultnega Johnny Guitar, kjer Joan Crawford pokaže, da je je več v hlačah kot Sterlinga Haydna, ki sploh ne nosi pištole, kar pomeni, da sploh ni pravi moški. Kakorkoli, vesterni so moški svet, v katerem ženske rabijo za okras, uporabo ali kot ščit pred kroglami. Kaj je ženska v klasičnem vesternu?

Nagrada!
Če bo junak premagal svoj strah, nasprotnike in prehodil pot, ki jo moški pač mora prehoditi, je ženska zanj nagrada. Ponavadi gre za učiteljico, ki bo znala ukrotiti volka v njem in ga civilizirala. Iz puščave, kjer spi in laja v luno, ga bo spravila v topel dom, namesto pištole mu bo v roke porinila motiko, namesto flaše z viskijem bo dobil posodo za molžo mleka. V starih vesternih so junaki na to pristajali. V novejših pa ne več. Ali ženske že prej odpadejo ali pa junak umre.

Zakaj ne bi ustvarili stripa, kjer bi bil glavni junak – ženska?
Nisem še pomislil na to. Težko bo šlo, človek ponavadi govori o stvareh, ki jih pozna. Jaz pa ženske, njihove motivacije in načina razmišljanja ne poznam zares, globinsko. Ne toliko, da b lahko drugim solil pamet o njih. Nikoli ne vem, kako bodo reagirale v naslednjem trenutku. Vedno me presenetijo. Moški in ženske ne živimo na istem svetu, ampak v različnih galaksijah. Ampak drugače ne bi bilo zanimivo. Ženske poznam le toliko, da vem, kaj bo rekla, če bom razbil kozarec. A vseeno ne dovolj, da bi jo interpretiral v stripu.

Ste pomislili, da bi Meksikajnarje pokazali zadnjemu habsburškemu prestolonasledniku Ottu von Habsburgu?
To bi bilo lepo. Skupaj bi obujala spomine na stare dobre monarhične čase.

Patricija Maličev

Objavljeno: DELO (Subotnji dodatak), Ljubljana, 18.02.2006.godine